Najbolj pogosta vprašanja o Diamantni poti:

   Najbolj pogosta vprašanja o budizmu na splošno:

Zakaj prihaja Diamantna pot iz Tibeta?

Po 1500 letih v Indiji se Budovo znanje o naravi duha razširilo tudi v Tibetu. V 8. stoletju je tibetanski kralj Trisong Detsen povabil dva indijska mojstra – Padmasambavo (tibetansko Guru Rinpočeja) in Shantarakshito (tibetansko Shiwatso) – da bi v Tibetu učila budizem.

Medtem, ko so je v različnih azijskih budističnih dežel ohranili ponavadi le en aspekt Budovega nauka (na primer zen na Japonskem, theravada v Šrilanki), so v Tibetu ohranili celotne Budove nauke in meditacije.

Ker je Guru Rinpoče povdarjal predvsem tantrični aspekt Budovega nauka – torej nauke Diamantne poti (sanskrt Vadžrajana) – so se ti potem v Tibetu tudi najmočneje uveljavili. Od tedaj lahko »Tibetanski budizem« enačimo z Diamantno potjo ali Tantrajano.

Kako so nastale štiri šole Tibetanskega budizma?

Prvi val posredovanja budizma v Tibet je tesno povezan z Guru Rinpočejem. Imenujemo ga tudi »staro« (tibetansko: Njingma) izročilo.

V 11. stoletju je sledil drugi val posredovanja budističnih znanj in izkustev. Ta so temelj tako imenovanim »novim« (tibetansko: Sarma) šolam tibetanskega budizma. K njim spadata šoli Karma Kadžiu in Sakja.

V 13. stoletju je nastala zadnja izmed štirih šol budizma v Tibetu, linija Ganden, ki se imenuje tudi šola krepostnih (tibetansko: Gelugpa).

Prve tri šole prakticirajo v glavnem nauke Diamantnega voza, šola Gelug pa v glavnem polaga težišče na študij besedil Velikega voza (sanskrt: Mahajana).

Kaj je linija Karma Kadžiu?

Ena izmed velikih budističnih šol Diamantne poti se imenuje Karma Kadžiu. Je linija direktnega, ustnega izročila. Težišče polaga še posebej na meditacijo in neposredno uresničenje narave duha s pomočjo prenosa učitelja.

Linija Karma Kadžiu izvira od zgodovinskega Bude. V Tibetu in Indiji se je razvila v praktično pot do razsvetljenja. Pred 1000 leti so pomembni mahaside kot Naropa in Maitripa, kot tudi znani uresničitelji (jogiji) Marpa in Milarepa linijo izoblikovali v življenjsko, laično gibanje. Kmalu zatem je Gampopa razvil tudi svoj samostanski sistem.

Od 12. stoletja naprej je zaradi neprelomljene vrste reinkarnacij Karmape, linija ostala živa/živahna in energična.

Danes posredujejo sredstva prenosa z vzhoda budistični učitelji kot 17. Karmapa Thaye Dorje, Künzig Shamarpa in Khenpo Tschödrak. Podpirajo delo v novih, zahodno usmerjenih centrih po vsem svetu.

Kaj je to linija prenosa?

Pojem »linija prenosa« najdemo le na Diamantni poti. Ker je cilj Diamantne poti neposredno, polno izkustvo narave duha (razsvetljenje), potrebujemo nekoga, ki to izkustvo že ima in ga lahko tudi posreduje naprej.

Zgodovinski Buda je svoje učence vodil tako dolgo, da so tudi oni dosegli stanje polnega razsvetljenja. Ti so to izkustvo posredovali svojim učencem tako dolgo, da so tudi oni prišli do cilja.

Od zgodovinskega Bude pred 2500 leti pa vse do danes so uresničeni mojstri prenašali ta »prenos« izkustva razsvetljenja na svoje učence. Linija prenosa omogoča dokončni korak k razsvetljenju. Brez tega dokončnega izkustva resničnosti Diamantne poti ne bi bilo.

Zakaj je na Diamantni poti učitelj tako pomemben

Ker nerazsvetljeni duh deluje tako kot oko, da torej vidi vse zunanje, samega sebe pa ne vidi, potrebujemo neke vrste posebno ogledalo, ki nam pokaže našo brezčasno naravo.

Budizem Diamantne poti gradi na stalni identifikaciji z lastno naravo bude ne le med, temveč tudi v času med meditacijami. Zaradi tega je učitelj tako pomemben. S svojim avtentičnim življenjskim zgledom v nas ustvari odprtost in zaupanje, da nosimo tudi sami v sebi podobne kvalitete in da jih prav tako lahko uresničimo.

Zakaj se na zahodu Diamantna pot enači s šolo Karma Kadžiu?

Veliki jogiji in meditacijski mojstri so Tibeta po kitajski okupaciji zapustili. Večina izmed njih je pobegnila v Indijo ali Nepal, kjer so prišli v stik z zainteresiranih zahodnjakih. Na ta način se je Tibetanski budizem vedno bolj širil v zahodne dežele.

Čeprav je Budovo znanje o naravi duha brezčasno in neodvisno od socialnih in družbenih norm, so šole Njingma, Sakja in Gelugpa večinoma ohranile svoj tradicionalni tibetanski stil organizacije, hierarhije in poučevanja.

Le v šoli Karma Kadžiu – z izjemo meniške veje linije v Franciji – se je razvila posebej življenjska pot zahodnih laikov in uresničiteljev (jogijev), pri kateri se Budovi najvišji nauki in pogledi prestavijo in uporabijo v modernem vsakdanu s poklicem in družino.

Verjetno je to razlog, da je prav šola Karma Kadžiu tista, ki se je na zahodu najhitreje in najbolj razvila, in se pojem »Diamantna pot« povezuje prav z njo.

Kaj lahko Diamantna pot prinese zahodnemu svetu?

»Učinkovita sredstva, ki vodijo k neposrednem izkustvu duha«, odgovori Lopön Tseču Rinpoče, eden najbolj izkušenih učiteljev tibetanskega budizma. Budov nauk je tako kot diamant v svoji naravi nespremenljiv, vendar pa se sveti v barvah podlage, na kateri leži. Na podoben način se je nauk prilagodil kulturnim pogojem posameznih držav, ob tem pa ni izgubil svoje esence. Najprej so nauke 1500 let uporabljali v Indiji, nadaljnjih 1000 let v pa v Tibetu. Dandanes, sred dobro izobraženih in samostojnih ljudi na zahodu, sta neomejenost pogleda in sredstev bolj očitna kot kdajkoli prej.

Kaj učijo centri in skupine Diamantne poti?

Naši centri učijo pot laikov in uresničiteljev (Diamantno pot), ki meri na razvoj jasnosti in samostojnosti v današnjem svetu. Ta pot stoji vsebinsko na treh stebrih: na preverljivem znanju brez dogem, na meditaciji in na sredstvih, ki dosežene ravni zavesti utrjujejo.

Vprašanja o budizmu na splošno:

Kdo je Buda?

Buda se je rodil pred približno 2560 leti v severni Indiji. Po dolgem iskanju je v globoki meditaciji spoznal naravo duha in postal razsvetljen. Potem je 45 let učil v takratni visoki kulturi severne Indije. V več vzhodnoazijskih državah je budizem najbolj razširjena vera, ki pritegne predvsem samostojne ljudi. Od sedemdesetih let naprej Budovi vpogledi navdušujejo in se zdijo prepričljivi tudi vedno večjemu številu zahodnjakov.

Kaj je Buda učil?

Buda je na lastni koži in življenjsko razložil, kaj je dokončno resnično in kaj pogojeno. Tako razumevanje nam omogoča, da doživljamo trajno srečo. Budizem ne pozna dogem in dovoljuje, da v vse dvomimo. Z ustrezno meditacijo postane to, kar smo razumeli, naše lastno izkustvo. Ravni zavesti, ki smo jih že dosegli, utrdimo z dodatnimi sredstvi. Cilj Budovega nauka je poln razvoj sposobnosti telesa, govora in duha.

Kaj je karma?

Karma pomeni »vzrok in posledica«, ne pa usoda. Vsak je odgovoren za svoje lastno življenje. Ko to razumemo, lahko zavestno kopičimo vtise, ki vodijo v srečo, izogibamo pa se takim, ki vodijo v prihodnje trpljenje. Še ne dozorela koristna karma, se lahko s učinkovitimi sredstvi Diamantne poti ojača, škodljiva pa razgraditi.

Kaj je meditacija?

V Budizmu pomeni meditacija »zadržati se brez truda v tem, kar je.« To stanje uresničimo z umirjanjem in usmerjanjem duha v eno, ali pa s pomočjo dela z notranjimi energijami in svetlobnimi formami. Najbolj učinkovito pa je, če se, tako kot to učimo na Diamantni poti, neprenehoma identificiramo z našo lastno naravo Bude, in sicer ne le pri, pač pa tudi med formalnimi meditacijami.

Kako budizem gleda na smrt in reinkarnacijo?

V budizmu je centralnega pomena spoznanje, da nismo naše telo, temveč da svoje telo imamo. Zaradi tega ima največji smisel, da ga – tako kot orodje – karseda koristno uporabimo. To, kar neprenehoma doživljamo kot »jaz«, ni v resnici nič drugega kot neuničljiv in neomejen tok zavesti.

V trenutku smrti zavest zapusti umirajoče telo in se po določenem času – pod vplivom nezavednih vtisov v duhu, torej karme – poveže z novim telesom. Zaradi tega je umiranje za budiste v zadnji konsekvenci nekaj podobnega kot »menjava oblačil«.

Od tega procesa niso več odvisni tisti ljudje, ki so razsvetljeni. Na proces umiranja znajo zavestno vplivati na tak način, da se rodija tam, kjer bodo lahko koristni za kar največ ljudi.

Na Diamantni poti imamo poleg tega tudi sredstvo, meditacijsko prakso »zavestnega umiranja« (tibetansko: pova), ki se je lahko naučimo in se v njej urimo v času življenja. Kasneje, med naravnim procesom umiranja, z njeno pomočjo prenesemo zavest v osvobojeno stanje.

Kaj pomeni razsvetljenje in kaj osvoboditev?

Osvoboditev je spoznanje, da se telo, misli in čustva neprestano spreminjajo in da zaradi tega ne morejo tvoriti nečesa, kar bi lahko imenovali resnični »jaz«. Zaradi tega se ne doživljamo več kot tarča,kar je vzrok vsega trpljenja.

Razsvetljenja je naslednji, dokončni korak. Pri tem žari jasna svetloba duha skozi vsako izkustvo. Nobene ločitve ni več med tem, ki doživlja, to, kar doživlja in doživljanjem. Ob vsakem trenutku duh uživa v svojih sposobnostih - ki se pojavijo same od sebe - in je v vsem spontan in počne vse brez napora.